Življenje in delo Janeza Evangelista Kreka

Janez Ev. Krek se je rodil 27. nov. 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico, kot sin slovenskega učitelja Valentina Kreka. Svoja otroška leta je do očetove smrti 1875. preživel v Komendi, nato pa se je z materjo, brati in sestrami preselil v Selca nad Škofjo Loko, kjer so po očetu podedovali hišo. Tako so Selca postala njegov pravi dom. Vzljubil je Selško dolino, tako da je v zrelih letih največ prostega časa preživel na Prtovču.

Po končani gininaziji v Ljubljani se je odločil po materinem prigovarjanju in tudi lastnem prepričaniu za študij bogoslovja. To prepričanje mu je v zrelih moških letih obledelo, toda do konca življenja je ostal duhovnik.

Že v gimnaziji in na bogoslovju je začel pisati in pokazal je veliko plodovitost. Napisal je vrsto krajših črtic iz kmečkega živIjenja.

Na Dunaju pa se je poleg teologije temeljito ukvarjal s študijem socialnega vprašanja.

Že v času dunajskega študija je Krek napisal nekaj ostrih polemičnih člankov zoper liberalizem. Po vrnitvi z Dunaja v Ljubljano je dobil l. 1892 mesto stolnega vikarja, leta 1895 pa mesto profesorja fundamentalne teologije in filozofije na Ijubljanskem bogoslovju.

Po njegovem prepričanju je steber slovenskega naroda slovenski kmet, ki ga je potrebno organizirati v sistem samopomoči kmečkih hranilnic in posojilnic. Prvo kmečko posojilnico je Krek ustanovil že leta 1894, nato pa so v hitrem tempu rasle po vsem slovenskem ozemlju. Krekove kmeče hranilnice in posojilnice so bile zadruge demokratičnega Reiffeisnovega tipa, kjer je imel vsak član en enakopraven glas ne glede na višino vloge. Isto leto je Krek ustanovil tudi društvo katoliških delavcev, ki naj bi pripomoglo izboljšanju delavskega položaja, da si delavci pribore mesto, ki jim gre v družbi. To pa je ob kmetih in obrtnikih kot tretjemu delovnemu stanu, kakor je zapisal v Socialnem načrtu slovenskih delovnih stanov 1895. leta. ki ga je priključil Črnim bukvam kmečkega stanu, študiji o položaju slovenskega kmeta. Krek je bil neutruden in vztrajen organizator, ljudski govornik, simpatičen in prepričljiv v nastopu, poln simpatij in ljubezni do malega človeka in njegovih potreb. Čeprav je izhajal iz konservativne družbene doktrine, je bil Krek v svoji politični praksi demokratičen in napreden. Njegova velika zgodovinska odlika je bila, da je upošteval konkretne slovenske socialne razmere in slovensko kulturno tradicijo. Krščansko socialne poglede, ki so bili rojeni v razviti srednji Evropi, ni prevzemal šablonsko, ampak jih je temijito prilagodil slovenski stvarnosti. Zaradi njegove demokratične socialne prakse in narodne politike, zlasti v zadnjih letih življenja, so ga skoraj vsa politična gibanja na Slovenskem v nekem smislu imela za svojega.

Leta 1898 je vsem svojim zadrugam ustanovil centralo Gospodarsko zvezo, ki se je leta 1903 reorganizirala v Zadružno zvezo. Do leta 1910 je bilo v Zadružno zvezo po vsej Sloveniji vključenih 560 zadrug. Zadruge so odigrale pomembno gospodarsko, socialno in politično vlogo.

V veliki meri so preprečile, da bi šle zadolžene kmetije na boben in da bi morali obubožani kmetje v Ameriko. V Zadružni zvezi se je zbiral slovenski kapital, ki je postajal mobiben za investicije v neagrarnem gospodarstvu. Res pa je z močjo zadružnižtva rasla moč sbovenske klerikalne stranke in vezanost slovenskega kmeta nanjo, ki je postajala vse bolj meščanska in v kulturnem pogledu nazadnjaška. Krek se je tega zavedal in poskušal to preprečiti, kar pa mu ni uspelo. Na njegovo pobudo je bila ustanovljena v Ljubljani za vzgojo zadružnih delavcev zadružna šola, ena prvih v Evropi.

Prvo desetletje dvajsetega stoletja je pomenilo obdobje velike Krekove afirmacije tako na znanstvenem kot na političnem področju. Že leta 1901 je izdal svoje najobsežnejše znanstveno delo Socializem, prvo tovrstno knjigo v slovenskem jeziku. Knjiga je zelo informativna, kaže na izredno razgledanega pisca, čeprav je njegova sistematizacija socializma in njegovo vrednotenje posameznih socialističnih smeri napisano s krščansko socialnega in protimarksističnega stališča. V katoliški znanstveni reviji Čas je objavil vrsto znanstvenih razprav. V letih 1903—1907 so njegovi študentje na bogoslovju stenografirali njegova predavanja, ki so jih izdali v petih knjigah: Psihologija, Kozmologija in naravna teologija, Etika, Narodna ekonomija in Dostavki socializmu.

Leta 1902 je bil izvoljen za deželnega poslanca v kranjskem dežeInem zboru, v katerem je ostal do svoje smrti. Bil je eden najboljših govornikov slovenske ljudske stranke (SLS), ki so ga cenili tudi nasprotniki. Leta 1907, ob uvedbi splošne in enake volilne pravice v habsburški monarhiji, je bil že drugič izvoljen v dunajski parlament. V njem je pokazal velik talent za parlamentarno politiko in njegovo parlamentarno nastopanje, ki še ni v ceboti ocenjeno, je budilo med njegovimi tovariši, kakor tudi med nasprotniki veliko spoštovanje. Kot velik poznavalec kmečke problematike je celo predlagal starostno zavarovanje kmečkega ljudstva, kar je bila v tedanjem času nedvomno zelo napredna ideja. Konservativno vodstvo klerikalne Slovenske ljudske stranke, na čelu z dr. Ivanom Šušteršičem, se ni ogrelo za ta predlog, češ da bo to kmetom nabožilo nove finančne obveznosti in na zborovanju SLS je bil Krekov predbog zavrnjen. S tem se je začebo v SLS trenje med Šušteršičevirn vodstvom in Krekovo dernokratično strujo.

Leta 1909 je imel Krek več uspeha z ustanovitvijo katoliške telovadne organizacije Orel, ki naj bi bila nekakšna protiutež svobodomiselnemu liberalnemu Sokolu. Istega leta je za krščansko socialno delavstvo, organizirano v Slovenski krščansko socialni zvezi, ustanovil zaradi potreb časa in razvojnih perspektiv, pravo sindikalno organizacijo Jugoslovansko strokovno zvezo. Samo ime organizacije je kazalo na Krekovo jugoslovansko orientacijo o narodnem vprašanju. Nedvomno je bil Krek pomemben mislec slovenskega narodnega vprašanja. Ena osnovnih značilnosti njegovega narodnega razmišljanja in praktične narodne politike je njegova jugoslovanska orientacija. Ta njegova usmeritev, reševanje slovenskega narodnega vprašanja v povezavi s Hrvati. stoji že na samem začetku njegove nacionalne politike. Krek je bil tisti. ki je kljub idejam sorodnosti z nemškimi krščanskimi socialci ob Badenijevi krizi spoznal jalovost slovenske klerikalne nacionalne politike z naslonitvijo na nemške krščanske socialce. Spoznal je, da so oni v nacionalni politiki habsburške rnonarhije ravno tako nemško nacionalno šovinistični kot nemški liberalci ali socialdemokrati. Zato se je odločil navezati stik s hrvaško stranko prava in z njeno pomočjo reševati slovensko narodno vprašanje. Leta 1989 je odšel skupaj s prvakom slovenske klerikalne stranke Andrejem Kalanom in Jankom Brejcem na kongres prvaške stranke na Sušak. Razlgasil je, da slovenska klerikalna stranka sprejema pravaški nacionalni program in da se slovenske dežele smatrajo za sestavni del dežel hrvaškega državnega prava in da je potrebno slovensko vprašanje reševati skupaj s hrvaškim. S tem se začenja jugoslovanska orientacija v nacionalni politiki slovenske klerikalne stranke, ki si je za odločujoče faktorje v habsburški monarhiji nadevala legitimistično podobo trializma. Izraz takšne trialistične narodnostne politike, ki si je prizadevala za samostojno jugoslovansko državno enoto v okviru habsburške monarhije ne glede na dualistižne meje, je tudi državno pravna izjava Kranjskega deželnega zbora, ki jo je predlagal Krek ob aneksiji Bosne in Hercegovine 6. januarja 1909. Izjava je "pozdravljala aneksijo Bosne in Hercegovine v trdni nadaji, da je z njo izvršein prvi korak k združenju vseh južnih Slovanov naše monarhije v državnopravno samostojen organizem pod žezlom habshurške dinastije". Nekateri pisci (Boris Kidrič 1940 in Lojze Ude 1972) očitajo Kreku jugoslovanski romantizem in unitarizem. Morda se morejo res kakšne Krekove izjave interpretirati na ta način. Bolj verjetna pa je razlaga, da Krek vprašanja političnega zavezništva in enotnosti s Hrvati in Srbi v boju proti nemški in madžarski nadvladi ni hotel obremenjevati s poudarjanjem slovenske narodne individualnosti, s katero so se hrvaški pravaši Ie stežka merili, ni pa slovenske individualnosti nikoli izrecno zanikal ali predlagal njeno zlitje.

V času balkanskih vojn se je v čIankih v Slovencu navduševal za zmage srbske in črnogorske vojske, v krogu prijateljev pa tudi za Rusijo in predvideval rusko osvojitev Bospora in Dardanel.

Oh izbruhu prve svetovne vojne je bil za nekaj časa njegov glas utišan in preglasila ga je vojnohujskaška Šušteršičeva struja. Toda Krek ni opusti! poizkusov za reševanje slovenskega narodnega vprašanja tudi v najbolj težkih trenutkih za slovenski narod, v letih 1915 in 1916. Še naprej se je intenzivno povezoval s hrvaško Starčevićevo stranko prava, podpiral 1916 njene protidualistične izjave v hrvaškem saboru in bil skupaj s hrvaškimi istrskimi pravaškimi politiki v dunajskern parlamentu oče znamenite majniške deklaracije 30. maja 1917. Deklaracija, ki jo je podal jugoslovanski poslanski klub v dunajskem parlamentu (37 poslancev) je zahteva!a, sklicujoč se na etnično načelo in hrvaško državno pravo, takojšnjo združitev vseh jugoslovanskih dežel habsburške monarhije v popolnoma samostojno državno telo, prosto vsega tujega gospostva, pod habsburškim žezlom. Deklaracija, ki je pomenila odločen korak naprej pri reševanju jugoslovanskega vprašanja v monarhiji, (postavila ga je odločno kot mednarodni problem), je vzbudila najprej na Slovenskem in nato še po drugih jugoslovanskih deželah deklaracijsko gibanje, ki se je postopoma radikaliziralo tako, da je opustilo habsburžki okvir in zahtevalo popolnoma samostojno jugoslovansko državo. Krek je bil v mesecih po razglasitvi majniške deklaracije neverjetno aktiven, odšel je v Prago na pogovore o sodelovanju s Čehi, nato pa na potovanje v Dalmacijo in Bosno. da poživi deklaracijsko gibanje. Ves je izgoreval v delu in navdušenju, da se bliža narodno osvobajanje tisočletnega nemškega jarma. Izraz takšnega njegovega prepričanja je bil njegov članek Za narodno ujedinjenje, ki ga je objavil v časopisu starčevićevske stranke prava Hrvatska država 4. septembra 1917. Poglavitna misel članka je ugotovitev, da je narodno življenje brez državnosti nemogoče, da enakopravnosti brez svobodnega samostojnega državnega razvoja ni mogoče doseči. To misel postavlja Krek v nasprotje s trditvijo, da bi utegnila biti zadovoljiva tudi narodna avtonomija. Narodna avtonomija brez državnosti nima življenjske vsebine, pravi Krek in vzklika: "Zedinjenje zedinjenemu narodu enotno samostojno svobodno državo ... Dinastija naj ve, da se slovenski, hrvatski in srbski narod lahko zadovolji samo s samostojno državo. Zahteva po samostojni državi ni antantina politika, stremijenja po svobodi in samostojnosti so starejša kot pa antanta, takšna prizadevanja niso veleizdajstvo. Suženjstvo je veleizdajalstvo. Zahteve Slovencev, Hrvatov in Srbov so pravične in v nujnem skladu z idejo razvitega naroda, uveljaviti pa jih morajo brez ozira na kogar koli"

Še v nečem je Krek naredil v zadnjem obdobju svojega življenja odločilen korak naprej v idejnem gledanju slovenskih katoličanov. Vse kaže, da je opustil legitimistično stališče o božjem izvoru oblasti (ki ga je zagovarjal Mahnič in vsi po njem), ter se postavil na demokračno statišče narodne suverenosti.

V trenutku, ko so se že kazali obrisi uspeha njegove nacionalne politike, ga je ob vrnitvi z napornega potovanja v Bosno v Št. Janžu na Dolenjskem pri prijatelju. 8. oktobra 1917. zadela kap.

Žalovanje v slovenski javnosti je bilo veliko, hvalili so ga kar vsi trije politični tabori, nekateri resnično iskreno, drugi iz opurtunizma. Zanimivo je omeniti, da so trije pomembni Slovenci, njegovi sodobniki. ki so bili v marsičem v politiki in kulturi drugačnega mišljenja od njega, imeli o njem izredno visoko politično in človežko mnenje in so mu bili po človeški plati blizu, Iahko bi rekli kar prijatelji. To so bili Oton Župančič, Ivan Cankar in Albin Prepeluh.

Če danes zremo nazaj na njegovo življenje in delo, se nam kaže takole:

Krek je iz idejno konservativnih krščansko-socialnih izhodišč zgradil sistematično temeljito gospodarsko, socialno in kulturno organizacijo slovenskemu narodu, ki je bila v pogledu pristopa in socialne ter politične tehnike demokratična in prilagojena narodnim potrebam. Organizacijo, ki se je je oprijela večina slovenskega naroda iz vseh slojev, iz nekih sicer bolj iz drugih manj. S Krekovo organizacijo so se med Slovenci utrdili in nadalje razvijali nekateri elementi srednjeevropske civilizacije, kot so delavnost, demokratičnost, sistematičnost in organiziranost v socialnem, ekonomskem in političnem nastopu. Ti elementi so pognali globoke korenine, vtisnili narodu značaj in ga tako usposobili za določen socialni, ekonomski in kulturni napredek. Vsa ta organizacija pa je bila vprežena v voz katoIiške hierarhije, ki je močno uveIjavljala klerikalno miselnost, s čimer je ovirala vsestranski sproščen demokratičen narodni razvoj.

Na kulturnem domu v Selcih je vzidana Krekova spominska plošča, ki jo je izdelal kipar Lojze Dolinar in je bila prvič odkrita leta 1922. Med 2. svetovno vojno je bila plošča odstranjena, ponovno pa je bila odkrita leta 1979. Spodnja slika prikazuje Krekov lik na tej spominski pošči.

Če kliknete na zgornjo sliko, se bo prikazala celotna spominska plošča. Ker je napis težko čitljiv, je spodaj napisan tekst na plošči:

SPOMIN NA TE NIKDAR NE BO SE ZGUBIL
ŠE POZNI ROD K HVALEŽNOSTI BO VABIL,
PRI NAS DRŽIMO, KAR JE KDO OBLJUBIL,
NAŠ DOM NIKOLI TE NE BO POZABIL.

Dr. Krek - Turški križ